Danijel Kastelic se je rodil leta 1965 v Ljubljani, živi pa na Velikem Kalu, v Šentvidu pri Stični, v občini Ivančna Gorica. Pred nastankom invalidnosti – paraplegije, ki ga je priklenila na invalidski voziček, je bil zaposlen v gospodarstvu. Trenutno je član Državnega sveta Republike Slovenije v sedmem mandatu (2022–2027), v katerega je bil izvoljen kot predstavnik negospodarskih dejavnosti za področje socialnega varstva.
V okviru Državnega sveta je predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, član Interesne skupine negospodarskih dejavnosti in član Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Opravlja tudi vlogo predsednika Zveze paraplegikov Slovenije in je član organov upravljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V preteklem obdobju je bil dva mandata predsednik Sveta za invalide Republike Slovenije in dva mandata podpredsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki ga je krajši čas tudi vodil.
Izzivi prenove zdravstvenega in invalidskega zavarovanja z vidika zagotavljanja ustreznega socialnega varstva invalidov
V prispevku je poudarjen velik pomen zagotavljanja visokega nivoja socialne varnosti invalidov in posameznikov z (začasno) zmanjšano delovno zmožnostjo, s poudarkom na invalidskem zavarovanju kot glavni varovalni mreži. Spremembe invalidskega zavarovanja, v katerega se vsebinsko ni poseglo že od preloma tisočletja in je izredno kompleksen, nepregleden in mestoma nerazumljiv, so nujne, a morajo biti dobro premišljene, plod poglobljenih strokovnih analiz in biti izvedljive v praksi. Predvsem pa morajo biti invalidom predstavljene na čim bolj razumljiv način, predhodno pa je treba invalide aktivno vključevati v njihovo pripravo.
Ker so danes invalidi vse bolj prepoznani kot potencialni del delovno aktivnega prebivalstva, bo v okviru napovedanih sprememb sistema treba zagotoviti učinkovit sistem poklicne, medicinske in socialne rehabilitacije ob soočenju posameznika z boleznijo ali poškodbo, ki vpliva na njegovo delovno sposobnost. K hitrejši vrnitvi na delo lahko veliko pripomore tudi učinkovit izvedenski sistem.
Zagotoviti bi bilo treba tudi boljši gmotni položaj tistih, ki koristijo pravice iz invalidskega zavarovanja, s poudarkom na zvišanju invalidskih pokojnin in odpravi trenutnih neenakosti v sistemu (dohodkovna neenakost invalidov I. kategorije in invalidov s statusom po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov z vidika (predhodne) vključenosti v obvezna zavarovanja in plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Neustrezen je tudi način odmere delnega nadomestila za zavarovance, ki delo opravljajo s krajšim delovnim časom in onemogočanje invalidom I. kategorije, upokojenih na podlagi splošne invalidnosti, da v omejenem obsegu (največ 4 ure in na nepridobitni osnovi) pridobivajo dohodke v okviru drugega delovnega razmerja).